"Nimam pojma, kje naj začnem, pa bom kar začela pri tem, da sem zadnje dni čisto čustveno razsuta. Moja mama … Ne vem, a je to normalen odziv ali sem jaz tista, ki pričakuje preveč? Stara sem 28, pri njej sem živela praktično celo življenje, razen par mesecev, ko sem šla s fantom, pa se je potem to končalo. Zdaj imam novo službo, končno dovolj denarja, da grem na svoje. No, končno … Saj komaj shajam, ampak vseeno, rabim mir. Ampak mama tega noče sprejet.
Odkar sem ji povedala, da se selim, je vse narobe. Najprej jok, potem tišina, zdaj pa pravi, da če grem, naj več ne hodim nazaj. Da naj pozabim nanjo, da ona nima hčere, ki jo zapusti. Halo? A ni to čisto mimo?
Pa saj ne grem v Ameriko, grem 15 km stran. Bila je vedno taka, vse mora biti po njenem. Če sem prišla domov 10 minut kasneje, je bil že vik in krik. Če nisem pojedla vsega, kar je skuhala, je tiho jokala v kotu kuhinje. Če sem si umila lase zvečer in ne zjutraj, drama. Zdaj pa sem jaz tista slaba. Da sem nehvaležna, sebična, da jo zapuščam.
V bistvu se počutim, kot da sem ji celo življenje dolžna, pa čeprav sem skos pazila na vse, da je imela mir, da ji ne povzročam preveč skrbi. Ampak jaz sem zdaj utrujena. Rada jo imam, ampak … tudi jaz rabim prostor. Pa je res to greh? Selim se čez dva tedna, pa mi je grozno pri srcu. Kako preživet občutek krivde, ko veš, da s tem, ko izbereš sebe, nekdo drug misli, da ga s tem sovražiš?" se je po pomoč na priljubljeni forum obrnila ženska.
Ne spreglejte:
LINK LINK LINK LINK LINK LINK LINK
Mnogi so ji hiteli pojasnjevati, da gre pri tem za čustveno izsiljevanje in nadzor. Ena izmed njih pa ji je skozi svojo izkušnjo svetovala naslednje:
"Ej, ti, objem najprej ❤️. Ne, nisi ti kriva. In ne, to ni normalen odziv, ampak ja, žal prepogost. Tvoja mama ima očitno res težave s spuščanjem nadzora, pa to projecira nate. Tudi jaz sem šla čez nekaj zelo podobnega – ko sem se prvič odselila, je moja mama rekla, da me je razočaranje, da sem nehvaležna in da naj ne pridem več, če nočem bit pod njenim 'varstvom'. Ja, varstvom, čeprav je šlo bolj za nadzor. To so mamice, ki so celo življenje svojo identiteto gradile na tem, da so mame, in potem, ko otrok hoče bit samostojen, se jim sesuje svet.
Ne zato, ker ne bi imele rade, ampak ker ne znajo ločit ljubezni od kontrole. Ti pa rabiš svoje življenje. In prav je tako. Boleče bo, vem. Prvi teden boš mogoče jokala, boš imela slabo vest, ampak ne dovoli, da ti to požre voljo in svobodo. Morda se bo mama čez čas umirila. Mogoče ne. Ampak ne smeš zaradi nje nehati živet. In ne pozabi – ljubezen ni pogojena s tem, da si z nekom v isti hiši. Če ona tega ne zmore videt, je to žalostno, ampak ni tvoja odgovornost. Povej ji, da jo imaš rada, da jo ne zapuščaš, ampak da rabiš dihati. In potem dihaj. Do konca. 💪"
Ste se znašli v podobni situaciji? Potem je dobro, da veste naslednje:
1. Občutek krivde ni dokaz, da delate nekaj narobe.
Krivda je naravna reakcija, ko prvič postavite mejo tam, kjer je prej ni bilo. Še posebej, če ste odraščali v okolju, kjer so bile vaše potrebe drugotnega pomena. Postavljanje meje je lahko dejanje ljubezni – do sebe in do druge osebe, četudi druga stran tega trenutno ne vidi tako.
2. Vaša samostojnost ni izdaja.
Oditi od doma ne pomeni, da ste nehvaležni ali da zapuščate svojo mamo. Pomeni, da dozorevate, da iščete svoj prostor v svetu, kar bi si pravzaprav vsak starš moral želeti za svojega otroka. Starši pogosto ne znajo ločiti med izgubo nadzora in izgubo ljubezni. A to ni isto.
3. Njeno vedenje govori o njej, ne o vas.
Njene grožnje ("če greš, nisi več moja hči") so odziv iz lastne bolečine, strahu in nezmožnosti, da bi se soočila z občutkom izgube. A to ni vaša odgovornost. Ne odgovarjate za njena čustva. Lahko pokažete razumevanje, a njene bolečine ne nosite namesto nje.
4. Tudi vi ste hči, ne terapevtka.
Vaša naloga ni, da "popravljate" svojo mamo. Morda se že celo življenje počutite odgovorni zanjo – za njen mir, njeno srečo, njena občutja. A to ni pravično. Vi ste njena hči, ne njen čustveni skrbnik.
5. Ljubezen lahko obstaja tudi z razdaljo.
Ko bo šel prvi šok mimo, obstaja možnost, da bo vajin odnos celo bolj zdrav. Da se bo mama naučila, da niste vedno dosegljivi – in da boste z njo lahko v odnosu z več iskrenosti, manj strahu, več odraslosti. A zdaj potrebujete pogum, da greste, tudi če ni vse idealno.
Kako preživeti občutek krivde?
Pogovarjajte se z nekom, ki vas razume, ne zaprite se vase. Poiščite podporo – prijateljico, terapevta, skupino. Pri tem vam je lahko v pomoč tudi pisanje dnevnika. Pomaga namreč, da zapišete, zakaj ste to odločitev sprejeli, kaj ste čutili v vseh teh letih. To bo sidro za dneve, ko vas bo krivda želela potegniti nazaj. Opomnite se, da če ljubezen temelji na tem, da ne smete rasti, potem ni zdrava. In nenazadnje, dovolite si čutiti. Jokajte, jezite se, žalujte. Vse to je del procesa osvobajanja. A ne ustavite se pri tem – pojdite naprej.
LINK LINK LINK LINK LINK LINK LINK